Humphrey Bogard in Ingrid Bergman v filmu iz leta 1942.
Danes pa takole…
Casablanca je največje mesto v Maroku, vendar pa ne velja kot pomembna turistična atrakcija. Glavna točka za turiste je gromozanska mošeja Hasana II, ki so jo večino zgradili kar nad morjem.
Za turista ni veliko drugih stvari za videt. Edino, kar gre mestu v plus, je, da je izjemno dobro povezano z ostalimi kraji v državi.
Da se po dolgem času spet malo lotim bloganja. Izgovor, zakaj je tako dolgo trajalo, je kar dober. Vmes smo kupili stanovanje in se lotili njegove temeljite prenove. To trenutno zahteva vec časa in energije, kot je imam že tako ali tako, zato sem spet prehlajen.
Torej, oktobra in začetek novembra sva bila s Špelo v Maroku. Moram priznati, da sva bila nad Marokom kar malo razočarana in to ni bil ravno dopust, ki sva si ga želela in tako zelo potrebovala. Ampak sva pa spoznala en kulski parček iz Portugalske: on – João je muzičar, ona – Isabel dela v tretji največji banki v Evropi – Santander. Srečali smo se v puščavi in potem skupaj kruzali okoli naslednjih pet dni.
Pot je izgledala nekako takole:
1. dan: Ljubljana – Benetke z avtom, nato Benetke – Casablanca z letalom. Ves dan v Casi.
2. dan: Rabat
3. dan: Meknes
Phuket je največji otok na Tajskem. V bistvu je tako blizu celine, da je bolj rt, ki ga s celino povezuje miniaturen most. Phuket je dom vsem sortam dekadentnega turizma in pravi raj za mladeniče, ki jim pravijo “girly boys” = transvestite. Teh je na Tajskem ogromno in tu imajo svojo prestolnico. Kakorkoli, kljub temu da sva na Phuket prišla pozno in izmozgana od 24-urne vožnje, sva si privoščila najcenejšo luknjo, ki se jo je dalo najti, saj sva si že takoj rezervirala trajekt za naslednji dan na Kho Phi Phi. Tej luknji se je reklo On On hotel in je, ne boste verjeli, hotel, kjer Richard (Leonardo DiCaprio) prenoči v filmu The Beach. Soba, kateri sva prespala (#12), je ravno soba, v kateri se v filmu Daffyju sfuzla in si prereže žile. Kako ponosna sva bila 
, ko sva to videa v filmu. No, ampak slava jim ni šla v glavo, lastnikom hotela namreč. Kajti hotel je še vedno luknja in sem dal gor malo večjo sliko, da lahko vidite recimo popisane stene in zarjevel umivlnik. Morda se slabše vidijo luknje v tleh in zapacane blazine.
Potem ko človek preživi dva tedna v Mjanmaru, je takle pogled razvajenih zahodnih turistov prava zona somraka.
Ampak kdor čaka, dočaka in na Kho Phi Phiju naju je pričakalo tole:
Na tem otoku so snemali prej omenjeni film. Seveda sva ga morala pogledati še enkrat, saj ga kakšna od mnogih restavracij in barov na otoku predvaja praktično vsak dan.
Na otoku ljudje spijo v glavnem v bungalovih. Recimo takemle…
Glavno mesto Myanmara – Yangon. Včasih se mu je reklo tudi Rangoon, ampak je vojaška hunta poleg vsega ostalega spremenila tudi imena krajev. Tu se obračajno največji šopi denarja (in res so šopi – vrednost domače valute kyatta je tako majhna, da vsaka stvar stane en pokelc bankovcev) v državi. Kot vsako glavno mesto, je tudi Yangon malo bolj razvit od ostalih krajev v Mjanmaru, malo bolj kaotičen, malo bolj sprejemljiv za turiste, predvsem pa kulturni kotel (melting pot) najrazličnejših ras in etnij. Toliko različnih obrazov nisem videl še nikjer. Tu človek sreča vse okoliške narode: Burmance, Indijce, Kitajce, pa pripadnike vseh sort manjšin, ki jih je menda v Mjanmaru kar 135 (to je število manjšin, ki jih priznava mjanmarska vlada, koliko jih je res, je pa posebno vprašanje). V zadnji številki National Geographica sem prebral, da so v Mjanmaru našli najstarejše ostanke človekovih prednikov izven Afrike, kar priča o tem, da je bilo to območje naseljeno že zdavnaj in so se do danes mešale raznorazne etnične skupine.
Da ne nakladam preveč… slikice.
Naj slike same povedo zgodbo…
Škoda, da je večino časa deževalo. Ampak v tem letnem času, česa drugega tudi ni mogoče pričakovati.
Morda ste opazili, da tu ljudje veslajo z nogami.
Templji, pagode, stupe in zlato krasijo verjetno najbolj obiskan košček Mjanmara – Bagan. Po drugi strani ima vojaška hunta, ki vlada v tej državi, zelo malo občutka za restavracijo mnogih zapuščenih templjev in je vse, kar so do sedaj zmogli le, da so na silo preselili večino prebivalcev ven iz tempelskega kompleksa v nekaj kilometrov oddaljeno vas. Neke živahne obnove ni videti, zato templji in pagode veselo propadajo naprej, na travnikih ob templjih so se naselile kače, domačini pa se morajo iz vasice pripeljati s kočijami lovit turiste. No, ni vse tako črno, kajti dokler templji še stojijo, so res vredni ogleda.
Čeprav se mi ne sanja, koliko ljudi sploh pogleda tale blog in še manj, koliko bi jih sploh zanimalo potovanje po Jugovzhodni Aziji, bo tole morda prepričalo koga, da pozabi na svoje strahove in predsodke in celo obišče Mjanmar. (Na vseh svojih potovanjih, odkar ne potujem več s starši, šparam, kot da ne bi imel za kruh). Vendar pa se najina turška kolega (glej prejšnje poste) kljub vsesplošno nizkim standardom praktično vsega v tej državi nista hotela odreči določenemu komfortu. Hotel, v katerem smo bivali v Baganu, je namreč imel prekrasen bazen.
Tule me je Špela ujela na poti iz bungalovčka (ki je imel klimo), ko sem se šel malo namočit.
Upam, da Špela ne bo preveč jezna, ampak tole fotko nočnega namakanja sem moral dodati. Da dobite občutek, da je nekaj hedonizma možnega tudi na takem potovanju.
Pa še nekaj fotk templjev, da ne bo kdo mislil, da smo se samo namakali…
Reki Ayeyarwady pravijo tudi The Road to Mandalay (Cesta v Mandalay), ki je dala naslov pesmi Robbieja Williamsa. Teče čez celotno območje Mjanmara in za prebivalce te obubožane vzhodnoazijske države pomeni podobno kot Ganges v Indiji.
Po njej plujejo, lovijo, se umivajo in izvajajo raznorazne mistične obrede. Iz Mandalaya se da nekajkrat tedensko z ladjo odpluti do enega največjih tempelskih kompleksov v tem delu sveta, do Bagana. Gre za popolnoma turistom namenjeno pogruntavščino, ki ima temu primerno ceno, ampak se resnično splača in zato smo se na ladjo vkrcali tudi mi.
Dokler vozi se ljudje ne sekirajo, čeprav bi jadra mogoče zamenjali še na ladji Bounty.
Ni ovir za svobodno (?) trgovino…
Tole v ozadju pa že naznanja Bagan – mesto templjev in zlatih pagod.
Že kar nekaj časa iščemo stanovanje in ljubljanski nepremičninski trg jih ponuja kar nekaj. Med vsemi, ki sem si jih ogledal v živo in takih, čigar oglase sem samo ošvrknil na internetu, ima tale nek prav poseben čar (kaže ga mala rdeča puščica).
Dober štos ni kaj!
Zanalašč sem zapisal v naslovu Burma, ker mi gre Mjanmar tako težko z jezika (ali pa morda s tipkovnice). Kakorkoli, v Mandalay, drugo največje mesto v Mjanmaru, sva letela z Air Mandalay. Let je bil poprilično srhljiv, veliko nas je treslo in premetavalo in tunini sendviči s čebulo, ki so nam jih namenili, so vsesplošni slabosti na krovu dodali še primeren vonj. Sam sicer nisem bil pretirano v skrbeh, da bomo pristali na nenačrtovan način (=nekje v džungli), ampak ko se pogovarjava o tem s Špelo, bi morda lahko bil. Na koncu smo vseeno srečno pristali v Mandalayu in se z letala podali na mejno kontrolo. To je bila tudi svojevrstna izkušnja. Ker ljudje v Mjanmaru konstantno “šparajo” z elektriko, ni bilo nikjer prižgane niti ene luči. Na mejni kontroli so stali gospodje v orto vojaških uniformah in izpolnjevali obrazec za obrazcem, tako da je že za nas peščico turistov (recimo okoli 15), trajalo celo večnost. Iz enega šalterja si šel na naslednjega in nato še na tretjega. Vsakič si lepo pozdravil in pokimal na vprašanja. In čakal in potihem prosil, da te ne bo začel nadlegovati zaradi česa, kar si prinesel s seboj, za kar v kakšnem pravilniku jasno piše, da ne bi smel. Najbolj me je skrbelo za satelitski telefon, ki sem ga dobil od Mobitela, ki pa, kot se je izkazalo kasneje, tako ali tako ni delal.
Vse OK, oba čez mejo, zdaj pa v lov za čim cenejšim prevozom v mesto. Od letališča do mesta je cca 40 km in edini prevoz je taksi. Pred letališčem te čaka organizirana taksi mafija s fiksno tarifo 4$ po osebi, ne glede na to, koliko se jih zbaše v avto. Cenkanje ne pali, ker dobro vedo, da imajo monopol. S še enim mladim parčkom iz Turčije smo se skoraj prelomili na pol, da bi nas zbasali vse v en avto. Ampak NE! Največ trije v avto in fiksna tarifa. Na koncu smo se uklonili. Vožnja je bila izjemno udobna, sploh v primerjavi s tem, kar je prišlo kasneje. Je pa zanimivo gledati skozi okno, kaj vse se prevaža po tej (recimo) magistralni cesti – eni redkih z v redu asfaltom. Tovornjaki, avtomobili, traktorji, motorji, kočije in moj najljubši pogled: cela družina na enem biciklu. To izgleda takole: oče sedi na sedalu in poganja, sine sedi na “štangi” in drži balanco. V košari na balanci sedi mala hčerkica, zadaj na prtljažniku sedi mama in se drži očeta okoli pasu. In gredo počasi brez panike proti cilju.
Zanimivo je tudi to, da vozijo po desni tako kot mi in v nasprotju s skoraj vsemi sosednjimi državami (in v nasprotju z Anglijo, ki je stoletja vladala Burmi). A ker dobivajo stare avtomobile predvsem iz sosednjih držav, kjer vozijo po levi, imajo pač volan na desni. Malenkost. Problem nastane le, na kakšni res ozki gorski cesti (recimo iz Bagana proti jezeru Inle), ko se srečata dva tovornjaka in šoferja ne vidita, koliko je prostora med obema tovornjakoma. No, to pa rešijo tako, da imata šoferja s seboj še vsak svojega sinčka, ki sedi na sovoznikovi (levi) strani in v takih situacijah pogleda, če bo šlo mim’.
Je pa Mjanmar izjemno lepa država. Povsod templji in zlate pagode. Prostrana polja in gore. In zelo prijazni ljudje.
V politiko se ne bom spuščal. Je, kar je. Ljudje tam niso krivi za svojo oblast in so od nje najbolj zatirani.
Iz Bangkoka sva jo mahnila na sever. Najprej do Ayuthaye, kjer sva se ustavila za en dan. Nato Sukhothai – še enkrat en dan in nato Chiang Mai. Ayuthaya in Sukhothai sta zgodovinski prestolnici Tajske in zato templjev ne manjka. Ampak po pravici povedano, ko enkrat prideš do tja, imaš templjev tako ali tako že vrh glave, zato teh dveh mest ne bi uvrstil med “must-see” destinacije na Tajskem. Na splošno Tajska ne nudi neke eksplozije kulture in umetnosti, veliko več dajo na udobje in ležernost obmorskih turističnih atrakcij.
Tu me je dokončno pustil na cedilu fotoaparat. Samsung Digimax V4. Nakup močno odsvetujem. Odsvetujem nakup kateregakoli Samsunga, ker če se slučajno pokvari, bo na popravilo romal v Euro foto d.o.o. v Kranj, kjer bo ostal neskončno dolgo, dokler ne boste obupano klicarili, kaj je z vašim fotoaparatom in bo nonšalantni serviser začel brskati po svoji delavnici, kam ga je vtaknil. In nato ugotovil, da se ga še ni lotil in da bo poklical, ko se ga bo. Resnici na ljubo je bil ta moj ubogi fotoaparat več časa na servisu kot v uporabi.
No, ampak ko sva že bila na potovanju, s semi-delujočim fotoaparatom, ga je bilo treba prepričati, da bi vsaj kaj pofotkal. Ker se je konstantno pregreval, sva na koncu prišla že do tega, da sva ga položila med dve ledenomrzli plastenki vode, da se je med tupatamšnjo sliko lahko hladil. In rezultat je bil kakšna tupatamšnja v redu fotka…
V Sukhothaiju sva si najela kolesi. Najprej taki, ki sta nama močno nažrli riti (na sliki), nato pa sva ju zamenjala za neki bolj turistični z debelim sedalom, ki sta bili sicer malo manj eksplozivni pri vožnji, ampak najini ta zadnji sta bili hvaležni.
Chiang Mai
… ko sva prišla v Chiang Mai, je bilo vse malo lažje. To mesto je za turista res raj na Zemlji. Vse, kar se tiče infrastrukture, je urejeno, guesthousov je cel kup in poceni so. Hrana je super. Predvsem pa je klima zaradi bližine gora veliko bolj znosna kot na jugu. Fotoaparat je končno rekel “Dost ‘mam!” in ni delal več. Razmišljala sva, kaj storiti in sva se odločila, da poiščeva neko štacuno z digitalnimi fotoaparati in kupiva enega pocenskega, da bova imela vsaj kakšno fotko. V Chiang Maiju takih štacun ne manjka in po kratkem obisku bankomata sva bila ponosna lastnika novega žepnega Kodaka, ki je z odliko opravil svojo nalogo do konca potovanja.
… in začelo se je masovno fotkanje. Izlila sva vse svoje frustracije od prej, ko fotoaparat ni delal in poslikala vse, kar se je dalo. Recimo tole:
